Cerkev je s konca 16. stol., ko je prenehala turška nevarnost. Restavrirana je bila konec 20. stoletja. Arhitektura je poznorenesančna z bogato dekorativno poslikavo na zunanji strani cerkve. Na vseh vogalih cerkve in zvonice so šivani robovi. Naslikane so rozete s posvetilnimi križi in okenske špalete. V notranjščini sta na slavoločni steni naslikana stranska oltarja. Leseni kasetirani strop je razdeljen na 48 patroniranih kvadratov iz leta okrog 1650. Kvadrati imajo šablonirane vzorce z veliko središčno rozeto, manjšimi stranskimi krogi in kvadrati v oglih. Vzorci šablon različnih barv se ponavljajo in so med seboj usklajeni. Prezbiterij je banjasto obokan, sozvodnice pa zaključujejo naslikani križi. V cerkvi zgodnje baročna cerkvena oprema s tremi zlatimi oltarji (sv. Egidij-1681, sv. Anton in sv. Barbara-oba 1697) in prižnico (štirje evangelisti). Lopa je bila prizidana pozneje. Zraven je pokopališče. Kot zanimivost naj omenim, da cerkev stoji na črti, ki povezuje okamenelega Moža pod Loško steno in Mater božjo na Sveti gori. Cerkev nas s svojim zavetnikom sv. Egidijem opominja na strah, trepet in grožnje tedajne dobe (turška nevarnost; ljudske pripovedi o okamenelem Možu - lovcu in njegovi družini, ki se je na praznik Matere božje odpravil na lov …).
Vir: Jože Ožura, knjiga ŽUPNIJA OSILNICA: v deželi Petra Klepca, Ljubljana: Družina, 2009
