CERKEV V OSILNICI Ob sotočju Čabranke in Kolpe je nastala Osilnica, ki je prevzela vodilno vlogo v dolini. Zaradi oddaljenosti od Ribnice, središča stare župnije, je bila že v prvi polovici 14. stol. zgrajena cerkev svetih Petra in Pavla v Osilnici. Z listino oglejskega patriarha Ludovika della Torre, izdano 1. maja 1363 v Vidmu, je Osilnica dobila stalnega duhovnika, ki je deloval na celotnem področju doline in dežele, tudi onstran Čabranke. S tem je po mnenju nekaterih zgodovinarjev (Gruden, Simonič, Skubic) Osilnica dobila župnijo, podrejeno ribniški prafari. Ko so v 16. stol. kolonizirali Dragarsko dolino, je ta prišla pod osilniško župnijo in bila v njeni sestavi do 19. stoletja. Prvotna cerkev svetih Petra in Pavla v Osilnici je bila zgrajena na kraju, kjer je današnja, in je bila manjša. Temelje so morali utrditi s piloti, saj bi jih podtalnica spodjedla. V preteklosti je namreč Čabranka ob poplavah večkrat menjavala strugo ali prestopila bregove in po eni večjih poplav si je bila začasno urezala strugo blizu cerkve.   TURŠKA NEVARNOST IN TABORSKI CERKVI Pred turško nevarnostjo so konec 15. stol. zgradili tabor okrog cerkve v Osilnici, v 16. stol. pa tudi okrog cerkve sv. Mihaela v Belci (sedaj Papeži). Osilniško cerkev je obdajalo močno in visoko obzidje s stolpi; znotraj tabora je bilo tudi pokopališče. Osilnica se že kot župnija omenja leta 1509, ko sta bili ustanovljeni novi župniji Mozelj in Črmošnjice. Leta 1526, ko so popisovali cerkvene dragocenosti in pobirali »turški davek«, so pustili župnijski cerkvi dva keliha. Iz tega sklepamo, da sta bila v župniji dva duhovnika, saj je bila osilniška župnija velika, ker je bila tudi Dragarska dolina znotraj župnije. Cerkev sv. Miklavža na Spodnjem Čačiču se omenja ob popisu cerkvenih dragocenosti leta 1526. Ljudsko izročilo govori o njej kot najstarejši cerkvi v osilniški fari, ker naj bi tu pokopavali umrle iz oddaljenih krajev, kot sta Borovec in Rezuge. Konec 16. stol., ko ni bilo več turške nevarnosti, so zgradili cerkev sv. Egidija (Tilna) v Ribjeku. V 17. stol. so zgradili še cerkvi na začetku doline v Bosljivi Loki in v zgornjem koncu v Žurgah.   PRVI DUHOVNIKI V tem času se omenja prvi znani »osilniški fajmošter« Gregor Moratovič, prvič leta 1570 v eni izmed gerovskih listin in nazadnje leta 1616 v zvezi s kočevskim gospostvom. Moratovič, ki je bil zelo vpliven in premožen mož, je bil torej pol stoletja župnik v Osilnici. V času reformacijskega gibanja se je v dolino razširilo štiftarstvo, ki so se ga leta 1584 oprijeli osilniški kmetje. Poročila govore, da so se ljudje prav tako metali in bili goreči kot drugje. Oddaljenost od središč je pripomogla, da je v Osilnici pridigal in oznanjal božjo besedo kar osilniški mežnar, ki je zbral okrog sebe skupino privržencev. Malo pozneje, leta 1638, se že omenja župnik Janez Peterlin, ki je v Osilnico prišel s Planine. Konec 17. stol. je dal župnik Janez Jakob Roth napraviti iz lastnega premoženja baročni oltar za cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Njegov naslednik Peter Janež mu je dodal še dva stranska, prav tako baročna oltarja. Ko so konec 20. stol. cerkev sv. Egidija restavrirali, so odkrili na slavoločni steni naslikana oltarja. Zato so baročna oltarja (sv. Barbare in sv. Antona) premestili na stransko steno. Župniki, ki so jim sledili, so prišli večinoma iz kočevarskih župnij in so se marsikdaj tja vrnili ali odšli iz Osilnice. Župnija Osilnica je prešla leta 1218 iz oglejske patriarhije v videmsko in leta 1751 v goriško nadškofijo. Konec 18. stol. (1787) je prišla pod ljubljansko (nadškofijo, od leta 2006 pa spada pod novomeško škofijo. V prvi polovici 19. stol. je župnik Lenart Janež, ki je bil doma s Kozjega Vrha, uvedel več sprememb in novosti v župniji in občini. Leta 1830 so popravili župnijsko cerkev, župnišče in tudi podružnice. Odlikoval se je tudi na drugih področjih. Leta 1831 je dobil posebno vladno priznanje za pospeševanje sadjarstva v dolini.   OSILNIČAN NA MISIJONSKI POSTAJI V AFRIKI Sredi 19. stol. zasledimo v Kairu Antona Knavsa, ki je bil doma iz naše doline. Tam se je leta 1851 pridružil našemu znanemu misijonarju Ignaciju Knobleharju pri postavljanju in delovanju misijonskih postaj ob Zgornjem Nilu (Godonkor, Sveti Križ idr.). Na misijonski postaji je delal kot kovaški pomočnik. Žal so ga preslepili trgovci s slonovino, da se jim je leta 1854 pridružil. Kmalu potem je pri prekupčevanju s slonovino nekje na Belem Nilu umrl. Po podatkih iz rojstne knjige se je Anton Knavs rodil 27. 5. 1825 v Bezgarjih št. 9, staršem Jožetu in Neži (Agnes), rojeni Janež. Krstna botra sta mu bila Jožef Štimec in Neža Janež.   GRADNJA NOVE CERKVE Osilniška cerkev je postala zaradi vse večjega števila prebivalcev pretesna, potrebna je bila obnove. Velikega projekta, zidave nove cerkve, se je lotil župnik Anton Puščavnik Jakšič. Opremljanje sta potem dokončala župnika Matija Videmšek in Franc Henigman. Staro taborsko cerkev in obzidje okrog nje so porušili in zgradili novo cerkev v novogotskem stilu (1875-76). Od prejšnje cerkve je ostal samo zvonik. V njem so trije zvonovi, dva nova iz leta 1924 in najmanjši iz leta 1644 z napisom »In onorem Beatae M. Virginis et S. Petre cuiuc patron eclesiae fusa est haec campana. Adam Kokhel zu Laibach goss mich Anno 1644«. Ob gradnji nove cerkve so prestavili pokopališče. Del posmrtnih ostankov so prenesli na novo pokopališče, del pa so dali v kostnico pod pevskim korom. Tu je tudi vzidan nagrobnik iz črnega kamna z mrtvaško glavo in letnicama 1877 in 1749 ter navedkom iz Jobove knjige, 19. poglavje. Stavba je zasnovana v obliki grškega križa z zelo kratkimi kraki. Osrednji prostor je prekrit s sferično kupolo na tendantivih. Prezbiterij je ožji od centralnega prostora in je ločen s polkrožnim slavolokom. Vsi oltarji, prižnica in krstilnica so izdelani v novogotskem slogu. Glavni oltar, posvečen apostoloma Petru in Pavlu, je delo domačina Petra Rutarja. Cerkev so opremljali dlje časa s prispevki faranov. Križev pot so postavili leta 1882. Stranske oltarje, ki so iz delavnice Petra Rutarja, so dodali pozneje, oltarne slike pa naročili pri Janezu Šubicu iz Škofje Loke (1886). Zbrali so denar za orgle, ki jih je napravil mojster Zupan iz Kamne Gorice (1886), postavili krstni kamen (1887) in naročili zvonove v Samassovi livarni zvonov v Ljubljani. Leta 1884 so postavili in blagoslovili veliki križ na novem pokopališču. Desetega septembra 1887 je bila Osilnica praznično odeta, saj je pričakovala visokega gosta. Že v mraku so možnarji naznanili prihod knezoškofa Jakoba Missia. Šolska mladina ga je pričakala skupaj z učiteljem Povšetom pred šolo pod slavolokom, na katerem je pisalo: »Šolska mladina Te srčno pozdravlja.« Med lesketanjem sveč, zvonjenjem vseh zvonov in grmenjem možnarjev so župnik Franc Henigman s ključarji, župan Jože Ožura z občinskimi svetniki ter farani pospremili gosta v cerkev. Naslednji dan je knezoškof ob množici ljudi slovesno blagoslovil novo cerkev in podelil zakrament sv. birme. Pri gradnji in opremljanju cerkve s prispevki faranov zasledimo tudi zanimive usode nekaterih družin. Tako se je Osilničan obvezal, da bo napravil cerkvene klopi po dogovorjeni ceni. Cena lesa je medtem zrasla in precejšnjo razliko je moral poplačati sam, ker je tako vztrajal gradbeni odbor. Družina iz Bezgovice, ki se je obvezala za določen prispevek, je morala prodati del kmetije, da izpolnila obljubo. Ker se s preostankom kmetije niso mogli preživljati, so za nekaj časa odšli celo v Ameriko. Tudi podružnične cerkve so obnavljali s prispevki faranov. Za cerkev sv. Miklavža na Spodnjem Čačiču, ki je bila leta 1823 podaljšana, je leta 1888 naredil oltar Peter Rutar. Leta 1893 so v Bosljivi Loki v cerkvi sv. Vida zamenjali dve stoletji star oltar z novim, ki ga je prav tako naredil Rutar. Naslikal je tudi sliko sv. Vida z Materjo božjo na tronu v ozadju ter stranski podobi sv. Lucije in sv. Terezije.   VOJNE IN ŽIVLJENJE V 20. STOLETJU Prva svetovna vojna ni prizanesla cerkvam, saj so za potrebe vojske sneli nekaj zvonov in jih odpeljali. V župniji jih je ostalo le osem. Nekatere cerkve so bile v zelo slabem stanju, da je župnik Jakob Omahna razmišljal celo o podrt ju dela cerkve sv. Egidija (ladje) in pozidavi na novo. Še sreča, da tega ni naredil, ker se je tako ohranil naš biser med cerkvami. Župnik Jakob Omahna, ki je prišel v Osilnico med prvo svetovno vojno, je bil v novi državi južnih Slovanov večkrat v sporu z uradno oblastjo. Bil je zaveden Slovenec in politično dejaven. Večkrat se je spoprijel z liberalci, ki so bili na oblasti v občini, in tudi verskih obredov ni želel podrejati proslavljanjem rojstnih dnevov članov kraljevskega dvora. Kot moralen človek je agitiral proti pijančevanju, ki je bilo zelo razširjeno. Moški so bili večinoma zdoma, na sezonskem delu (hauziranje, vurmoharstvo). Ko so prišli domov, so veliko popivali. Večkrat se je sporekel s prebivalci Bosljive Loke zaradi »razvratnih« plesov ob žegnanjih ali z Žurgovci, ker ni maševal ob napovedanem dnevu. Bil pa je zelo dejaven na kulturnem področju (gledališče, glasba, predavanja ... ). Leta 1937 so poslali oltarne in druge Šubičeve slike na razstavo v Narodno galerijo v Ljubljano. Ob tej priložnosti so zamenjali oltarni sliki Poklon Treh kraljev in sliko sv. Kozma in Damjana ter še tri neznane slike s podstrešja, za kopiji in nekaj denarja, ki so ga namenili za obnovo cerkve. Pred drugo svetovno vojno se je župnik Franc Fister dogovarjal z občino in šolsko oblastjo o prodaji dela cerkvenega zemljišča ob župnišču za gradnjo nove, večje šole. Preprečili sta jo gospodarska kriza in vojna. Po vojni je nova oblast vzela del cerkvenega zemljišča in šolo zgradila na zemljišču, kjer je bilo do leta 1942 župnišče. Tega so namreč Italijani to leto požgali, prav tako tudi cerkev sv. Miklavža in večino vasi v občini: Malinišče, Padovo, Spodnji in Zgornji Čačič, Križmane, Podvrh, Bezgovico, Bezgarje, Papeže, Belico in Žurge. Prebivalce so odpeljali v internacijo, nekaj mož in fantov pa pobili. Med interniranci v Italiji je bil tudi osilniški župnik Franc Fister. Krvavi davek doline in dežele je bil velik. V spor z novo oblastjo je po drugi svetovni vojno kmalu prišel župnik Karel Požun, ki je bil leta 1952 obsojen in zaprt. Župnik je zahteval odškodnino za del Vidma, cerkvene posesti, kjer so zgradili zadružne hleve. Oblastniki so ovirali tudi njegovo umestitev v župnijo. Ker takrat v Osilnici ni bilo župnišča, je župnik Požun prebival na Plešcih in skrbel tudi za tamkajšnjo, hrvaško župnijo. To je bil čas, ko so porušili kapelico pri Bosljivi Loki, vendar o tem niso obvestili župnije. Počasi pa se je življenje normaliziralo in birmanci so po večkratnih napovedih le pričakali škofa Vovka v Osilnici. Žal pa sta bili poškodovani cerkvi v Papežih in v Žurgah, kjer so dopustili, da je po požaru leta 1968 propadel poslikan leseni strop. Vir: Jože Ožura, knjiga ŽUPNIJA OSILNICA: v deželi Petra Klepca, Ljubljana: Družina, 2009https://zupnija-osilnica.rkc.si/index.php/content/display/94